Pregovor 'Kar te ne ubije, te naredi močnejšega', stoji na trhlih temeljih. Tisti, ki so bili v otroštvu velikokrat hudo razočarani, pogosto razvijejo masko moči. Pod njo se še naprej skriva ranjen otrok, ki hrepeni po sočutju, tolažbi in razumevanju. Pravilnejši bi bil pregovor 'Kar nas ne ubije, nas rani'.
Bolj kot smo ranjeni, več obrambnih mehanizmov razvijemo. In bolj kot se branimo, bolj zgolj preživljamo in manj živimo.
Vsaka rana je osebna, intimna in pomembna po svoje
Za nekoga je bil šok rojstvo mlajšega brata ali sestre, za drugega odkritje, da mu je prijatelj nekaj ukradel, za tretjega zaušnica od očeta. Vedno ko smo bili ranjeni, pa se na to nismo imeli priložnosti čustveno odzvati, je pustilo sled.
Klara je stara 29 let, a si je komaj zdaj priznala, da jo je rojstvo njene sestre, ko je bila stara pet let, zelo prizadelo. Do takrat je bila edinka, vse se je vrtelo okrog nje, potem pa se je nenadoma pojavilo drugo bitje. Nekdo, ki je bil pomembnejši od nje.
Klara je svojo sestrico kmalu vzljubila, a si je ta začetni šok in občutek, da so jo starši zapustili, dobro zapomnila. Če bi takrat lahko izrazila svojo ogorčenost, bi se Klara jezila, bila bi žalostna, nato pa bi jo jeza in žalost minili.
Toda njeni občutki niso bili zaželeni. Nihče ni hotel slišati ali videti, da ji je težko zaradi nečesa, kar je druge tako močno radostilo: rojstva otroka.
Klara se je svojih čustev začela sramovati in je svojo ranjenost pripisala razvajenosti. Zaradi tega skoraj do svojega tridesetega leta ni mogla spregovoriti z ranjeno petletnico v sebi.
Ta primer smo navedli prav zato, ker bi se na ranjenost, ki jo je Klara nosila v sebi, večina odzvala z zamahom roke in je sploh ne bi vzela resno.
“Pri vseh katastrofah in travmah, ki se po svetu dogajajo, neka tridesetletnica tarna, ker je pri petih letih nehala biti edinka? Lepo vas prosim,” bi bil najverjetnejši odziv. Toda vsak izmed nas živi v sebi in ne skozi oči drugih.
Zelo pomembno je, da se spomnimo lastnih čustvenih izkustev (pa naj bodo ta še tako nesprejemljiva, nerazložljiva ali nepotrebna). To nam vrne pravico, da čutimo, doživljamo sami sebe, živimo v sebi, namesto skozi oči in ocenjevanja drugih.
Dobrodošlica
Večina odraslih sebe ponavadi opazuje in se ocenjuje skozi oči drugih, saj bi zares začutiti sebe hkrati pomenilo začutiti svojo bolečino. Pogosto poslušamo ali beremo o vračanju k sebi kot o nečem zdravilnem, razsvetljujočem, dobrodejnem.
Toda na iskreni poti k pristnemu doživljanju sebe zagotovo naletimo tudi na bolečino. Ko se to zgodi, je najbolje, da jo sprejmemo. To ne pomeni, da dopustimo uničujočim mislim, da nas odvlečejo na dno črne luknje, ali da se z bolečino poistovetimo.
To pomeni, da svojim občutkom (ne glede na to, kakšni so) izkažemo dobrodošlico. Ti so že tako ali tako prisotni, bolijo pa zato, ker jih odrivamo, ker jih zavračamo, ker nočemo, da bi obstajali. Šele ko si vzamemo čas in prostor, da svojo bolečino začutimo, se rane lahko začnejo celiti.
Ne glede na to, kaj nas je prizadelo, je to stvar preteklosti in ni časovnega stroja, ki bi nas popeljal nazaj, da bi lahko kaj spremenili. A čeprav je stvar preteklosti, bolečina najde pot, da nas vznemiri in pretrese tudi v sedanjosti. Ana na primer nikoli ni imela očeta. Njo in njeno mater je zapustil, ko je imela le štiri leta. Z njim je (na lastno pobudo) govorila le petkrat ali šestkrat v življenju. Če bi bilo po njegovem, ne bi nikoli navezal stika z njo.
Čeprav je tisočkrat rekla, da ji nič ne pomeni in da ob misli nanj ne začuti ničesar, se je Ana vsakokrat ob gledanju filma, v katerem oče izkazuje ljubezen svoji hčeri, razjokala.
Še posebno so se je dotaknili prizori, v katerih sta se oče in hči po dolgem času spet srečala. Takšnih prizorov ni mogla niti pogledati do konca, zato je raje ugasnila televizor in se lotila hišnih opravil.
Ko nekaj iz našega vsakdana prebudi našo bolečino, je res škoda, da to priložnost za sprejetje lastnih občutkov prizadetosti zamudimo. Hišna opravila so zelo slab izgovor.
Kam z bolečino?
Če se podamo na pot spoznavanja svoje ranljivosti, bomo spoznali tudi svojo občutljivost, čustvenost in rahločutnost. Ko bomo nezaželenim občutkom dopustili, da obstajajo, se ti ne bodo več tako potegovali za našo pozornost, nase ne bodo opozarjali prek prizorov iz filmov ali podobnih povezanih dogodkov.
En od pomembnih korakov v procesu sprejemanja svojih bolečin je ubeseditev: lahko v obliki pogovora s terapevtom ali s katero drugo osebo, ki ji zaupamo, lahko v obliki dnevnika ali razgovora s samim seboj.
Z ubeseditvijo svoje odrinjene izkušnje se osvobodimo iz čustvene izolacije, jo razložimo sami sebi in preoblikujemo v nekaj za nas sprejemljivega. Ko se pretvori v besede, prizadetost postane del življenja. Prizadeti delčki nas hrepenijo po komunikaciji, sprejemanju, empatiji.
Dober terapevt, partner ali prijatelj nam je lahko v veliko pomoč, toda edina oseba, ki lahko dopusti, da se rana zares zaceli, smo mi sami.
Preberite tudi:
