Nekega drugega dne sva z Garyjem našla samostan, v katerem so menihi meditirali v katakombah, polnih okostij svojih predhodnikov.
V nekaterih sobah je bilo na stotine človeških lobanj in delov okostij, visoko naloženih vzdolž zidov. V drugih so bili deli okostij umetelno razporejeni v cvetlične vzorce, pohištvo in lestence. Starega meniha, ki je sedel zraven naju, sva prosila za pojasnilo. »Tu premišljujemo o minljivosti telesa in posvetni navezanosti. To nam pomaga premagati mesene skušnjave in poiskati zavetje
v Božjem kraljestvu.« Pozorno sva mu prisluhnila. Še globlje v katakombah je skupina okostij, oblečenih v meniška oblačila, kazala na napis: Taki kot ste zdaj vi, smo bili nekoč mi. Taki kot smo zdaj mi, boste nekoč vi.
Iz knjige Pot domov, Avtobiografija ameriškega svamija