December je mesec kaosa v naši psihi - iz nezavednega se zbuja hrepenenje v obliki spominov iz otroštva, družinskega praznovanja božiča, obdarovanja in družinske topline. Iz zunanjega sveta na nas pritiskajo spodbude k praznični mrzlici, ki krepijo naše nezavedne vgibe.
Vse to v nas prebuja blaženost, ali pa trpljenje - odvisno od naše življenjske stimulacije. Kako se lahko osvobodimo decemberskega pritiska in uvidimo relativnost vrednot, ki jih oznanja?
Sprejemanje nezavednega - ključ za doseganje ravnovesja in miru
Carl Gustav Jung, začetnik in utemeljitelj globinske psihologije, bolj znane z imenom analitična psihologija, je vsekakor veliko pripomogel k razbremenitvi človeške psihe od moralnega pritiska krščanske zahodnjaške družbe.
V zavesti zahodnjaka je namreč uspešno prebudil zavedanje, da je nezavedno naraven pojav, ki je lahko celo koristen za naše življenje, rast in razvoj. S tem je človeku pokazal pot do globljega in sočutnejšega razumevanja samega sebe, saj ga je odrešil občutkov zmedenosti, razklanosti in sramu zaradi najrazličnejših pojavov, ki jih povzroča nezavedno in ki jih je družba do sedaj vztrajno potlačevala in zanikala.
Ti pojavi so na primer sanje, domišljija, sanjarjenje, umetniško izražanje, fantaziranje, sinhroni pojavi, itd. Vse to za človeka do takrat ni imelo smisla in, kot je ugotovil Jung, je zaradi potlačevanja celo povzročalo psihične bolezni.
Jung je vztrajal, da je zelo pomembno ozaveščati procese in podobe nezavednega ter se z vsemi močmi truditi, da jih razvozlamo, da dojamemo njihovo sporočilo. Vse namreč, kar se dogaja v nezavednem in kar od nezavednega prodre navzven - v zavest ali v življenje - ima za človeka sporočilo, vodstvo in usmeritev.
Jung je govoril, da bi moralo biti takšno poglobljeno razumevanje svojih psihičnih pojavov človekova najpomembnejša prioriteta in osrednji cilj njegovega življenja.
Odvisnost od psihične vsebine ne osvobaja
Vendar se je Jung, kot je izpostavil Georg Feuerstein v svoji knjigi Tantra, the Path of Ecstasy, ujel v prakrti layo, kar pomeni absorbcijo v esenco narave. V svoji avtobiografiji Spomini, sanje, misli je zapisal:
Cilj Indijca ni moralna popolnost, ampak stanje nirdvandve. Želi se osvoboditi narave; zasledujoč ta cilj išče v meditaciji stanje praznine brez podob. Jaz, na drugi strani, pa želim vztrajati v stanju živahne kontemplacije narave in psihičnih podob. Osvobojen ne želim biti niti od človeških bitij, niti od samega sebe, niti od narave; vse to se mi namreč zdi največji od čudežev.
Z vidika indijske duhovne tradicije je Jung s temi besedami izrazil popolno zlitost z bistvom narave, kar vodi do določene blaženosti in občutka osvetlitve. Vendar prakrti laya ni znamenje napredka na poti osvoboditve.
Jung je namreč, kot večina zahodnjakov, menil, da je prizadevanje vzhodnih duhovnih tradicij po doseganju čistosti, enosti in praznine, suhoparno, da nas siromaši.
Zahodnjaki se zelo bojimo praznine. Bojimo se smrti, teme, praznine, niča, tišine, miru, spokojnosti. orgazma. Vsa ta stanja nas na smrt plašijo in se jim zato na vso moč izogibamo. Le bežen preblisk teh stanj v nas prebudi nagonski strah pred smrtjo, uničenjem, preživetveni nagon.
Izogibamo se meditaciji, ker je je bojimo. V meditaciji namreč izkusimo majhno smrt - smrt ega in njegove drame. Strah nas je te smrti, ker verjamemo, da je ego resničen, naš resnični jaz. Bojimo se noči, tišine in počitka, saj verjamemo, da nas vlečejo v nič, praznino, črno luknjo ter nas hočejo pokončati. Tako navezani smo na minljivo bivanje, torej na bivanje v telesu, na bivanje v naravi, da dojemamo vse, kar je znamenje večnosti, kot strašljivo in nevarno.
Tako ujeti smo v svet ega, miljive preobleke, da smo postali odvisni od čutne prenasičenosti, obsutosti z zunanjimi stimulacijami. Kadar izkusimo odsotnost te čutne razrdaženosti, se v nas prebudi strah, ker to dojemamo kot uničenje sebe, svojega bivanja.
Tako postanemo odvisni od svojih mentalnih svetov, ki so zgrajeni iz naših ambicij, vrednostnih sistemov, mnenj, filozofije, odnosov, misli, čustev, itd. Brez tega mentalnega sveta se počutimo osiromašeni, prazni in torej življenjsko ogroženi.
Tudi družba nam prigovarja, da z nami nekaj ni v redu, če nismo polni metnalnih vsebin, polni ambicij, načrtov, če nismo opredeljeni do vsega, če se ne izražamo, če se ne trošimo.
Tako ustvarjamo kolektivno nevrozo, v katero se potapljamo, od katere smo odvisni in v kateri doživljamo namišljeno blaženost.
Sproščanje, umiritev in zbristitev iščemo v potapljanju v lastne fantazije, sanje, čustva in občutke. Znotraj sebe iščemo energetsko nabite stimulacije, da bi se počutili, da ima naše življenje smisel. Vendar nas to predajanje mentalnim vsebinam le še bolj izčrpava. Ko pa smo v stiku s praznino, ki je glasnica večnosti, se prestrašimo in zbežimo.
Zen sredi kaotičnega decembra
December je mesec kaosa - vzdušje je nabito s prazničnim pričakovanjem - v nas prebuja hrepenenje po domačnosti, toplini, materialnem obilju (v obliki božičnih daril), družinskosti itd. Lahko nam prinese občutja blaženosti nad srečo, ki jo imamo v življenju (družina, obilje, dobri odnosi) ali pa po drugi strani hrepenenje in bridkost ker vsega tega nimamo. December je torej mesec, ki je nabit z nezavednimi stimulacijami, nezavednimi vsebinami, ki jih še nismo ozavestili in dojeli.
So namreč vse te vrednote res bistvene? Nas res osvobajajo? Nam res prinašajo spokoj, enost in večnost?
Naj nam ta december prinese resnični spokoj - osvoboditev od iluzornih mentalnih navezav in spokoj v srečanju s praznino.
Ana Drevenšek