Ali je večje število žensk na vodilnih položajih v gospodarstvu, politiki ter drugih področjih družbenega življenja res znamenje, da smo uravnovesili žensko in moško energijo? Kaj pa, če ženske le ponotranjajo moški način delovanja, da bi dosegle uspeh? Kako preprečiti fenomen "možatih" žensk in v individualne psihe, koletivno zavest ter delovanje družbe vpeljati ženske kvalitete in načela?
Ob prebujajočem se vse močnejšem zavedanju - tako pri ženskah, kot pri moških - o pomembnosti ponovnega odkrivanja ženskosti ter integriranja ženskih kvalitet in načel v vsakdanje življenje kot tudi v širše družbeno življenje, se kot stransi produkt tega procesa pojavlja problem "politične ženskosti". To pomeni, da ženske za doseganje uspeha, uresničevanja svojih potencialov in ustvarjanja vrednosti v svojem in družbenem življenju ponotranjajo vrednote, načela in metode moške, patriarhalne družbe ter si z njimi pomagajo pri uresničevanju svojih ciljev.
Ta pojav je povsem logična posledica prebujajoče se želje žensk po moči - ne moči nad drugimi, temveč občutenju moči v sebi. Ljudje se namreč vse prevečkrat obračamo navzven ter iščemo vzornike za doseganje svojih ciljev, pozabljajoč, da je vsak od nas edinstven in da ima svojo lastno Pot, ki ga vodi do cilja.
Ženske, predvsem feministične bojevnice, ki so se rodile v 60ih letih prejšnjega stoletja, so zaradi bolečine predolge potlačenosti, želje po maščevanju moški družbi in želje po samouresničitvi, ubrale pot boja - nezavedno so ponotranjile moško energijo in se začele boriti proti moški družbi in na žalost tudi - proti moškim. Boj pa je destruktiven proces, ki ruši potenciale tako ženske energije v ženskah kot možnost sinergije med moškim in žensko.
Rešitev za vzpostavitev ravnovesja med žensko in moško energijo na vseh nivojih tako ni v boju in posnemanju (oziroma "kraji" položajev moškim), temveč v ponotranjanju ženskih kvalitet in načel delovanja ter integriranju teh ženskih principov tako v naših individualnih psihah, kolektivnem nezavednem, kot tudi v ustroju in delovanju naše družbe.
V odlomku iz svoje knjige Mary Magdalene: Discovering the Woman at the Heart of Christianity (Marija Magdalena: Odkrivanje ženske v srčiki krščanstva) Cynthia Bourgeault raziskuje izgubljeno (potlačeno in prikrito) žensko dimenzijo krščanstva ter ženski obraz Boga. Opaža, kako se je fenomen "politične ženskosti" pojavil tudi v krščanstvu in kako ga je potrebno premostiti, da bi krščanstvo zopet zadihalo kot izročilo ravnovesja med Sveto ženskostjo in Sveto moškostjo, kar je bilo ob svojem rojstvu:
"V naših časih je postalo zelo očitno, da krščanstvo trpi, morda skrajno trpi, zaradi pomanjkanja tako imenovane "ženske dimenzije". Ta situacija je že nekaj desetletij predmet akademske obravnave in intenzivne debate znotraj cerkve, odkar je vzpon feminizma v 1960-ih letih ustvaril jezik za ubeseditev predolgo zamolčanega neravnovesja. Ta debata se je še siloviteje obnovila v prvem desetletju 21. stoletja, med pojavom epidemije spolnih zlorab in njihovega prikrivanja znotraj rimskokatoliške cerkve, ter izpostavila vse temnejšo in nevarnejšo plat prizadete patriarhalne zavesti.
Vendar se pojavlja vprašanje - na katerem nivoju naj obravnavamo ta problem? Za prvo generacijo žensk bojevnic v krščanski cerkvi - in kar je tudi dandanes prevladujoča strategija - je bila rešitev predvsem politična. Ženstveno je bilo izenačeno z ženskim in zdravilo za neravnovesje je bilo povečanje števila žensk na pomembnih položajih v cerkvi, npr. duhovnic, akademk in voditeljic. Protestantska cerkev je na široko odprla vrata temu programu - celo do te mere, da se je tehtnica nagnila v nasprotno smer, z večjim številom žensk na mestih duhovnic in pridigark. Rimskokatoliška cerkev pa je, nasprotno, v celoti zavrnila odpiranje svojih vrat.
Polge uspeha (ali neuspeha), ki ga je ta korektiva prinesla neravnovesju med spoloma v institucionalnem krščanstvu, je predvsem prinesla spoznanje, da ženstveno in žensko nista sopomenki. Štirideset let žensk na vedno višjih položajih znotraj cerkve ni obrodilo nikakršnega povečanja prisotnosti tistih kvalitet, ki jih dojemamo kot ženstvene: nežnost, sprejemljivost, intuitiven način razmišljanja, ne-hierarhičen način vodenja. Če že, se je prepad le še povečal v nasprotno smer, saj je veliko žensk zasedlo mesta, ki so prej pripadala moškim ter preprosto ponotranjilo iste stare patriarhalne vrednote. "Politična ženskost" je lahko nujen prvi korak, vendar očitno ne zadostuje.
To rastoče spoznanje je poudarilo pomen bolj psihološkega pristopa k vprašanjem krščanske pogrešane ženske dimenzije: iskanje "arhetipske ženskosti". Delujoč na primarno jungovskih iztočnicah poskuša ta pristop identificirati skupek lastnosti, ki so prvobitno ženstvene: intuitivnost, povezovalnost, občutljivost, sprejemljivost, negovanje, ne-hierarhičnost. Na ta način nato poskuša nasloviti neravnovesja v krščanski psihi. Za osnovni izvor problema se izkaže neintegrirana anima krščanstva in rešitev je odločno zahtevanje ženstvene dimenzije, ne samo v politični strukturi cerkve, ampak tudi v njenih liturgičnih, simboličnih in jezikovnih strukturah (le-te se pogosto imenuje "ženska dimenzija Boga")."
napisala in prevedla: Ana Drevenšek, Rdeči šotor