Avtentičnost je stanje neomejenosti, naravnosti, odprtosti. Ko si dopustimo biti pristni - avtentični -, nam življenje, sebstvo, božansko, višji jaz, kakorkoli že to imenujemo, podari globok uvid v naše življenje, v naravo stvarstva in v ljubezen. Duhovne vizije, po kateri vsi hrepenimo, bomo deležni, ko odvržemo vse, kar je nepristnega.
Pri stiku z avtentičnostjo je neizbežno, da se izražamo pesniško, v podobah, razumskemu in znanstvenemu jeziku nejasno. Vendar je to nekaj povsem naravnega, je dobro znamenje, znamenje, da smo bliže sebi in da smo intuitivno učinkovitejši, da lahko življenje privedemo do večjega smisla.
V našem času na Zemlji bi se morali opirati predvsem na učinkovitost, pa ne učinkovitost, kot jo razumemo danes – deloholiška produktivnost, ki nas odtujuje od pristnosti, temveč ravno nasprotno – učinkovitost, ki nas osredišči in osmisli.
Učinkovitost nam je opora pri odločanju in presojanju, kako se bomo odločali. In ker nas avtentičnost dela bolj učinkovite, hkrati pa tudi bolj iracionalne, je torej smiselno, da sprejmemo to protislovje in spustimo težko breme in pritisk logične znanstvene jasnosti, ki je življenjsko gledano nekaj najbolj neučinkovitega na svetu.
Pomen drugega pri avtentičnosti
Pri poglabljanju v področje avtentičnosti se pojavi ugotovitev, da ima prisotnost, sodelovanje, zaznavanje drugega človeka posebno vlogo pri doživljanju avtentičnosti. Drugi je lahko tisti, ki se odziva na avtentičnost osebe ali pa avtentičnost izzove. Pri prvem primeru je človek odpiralec, ki odpira drugega človeka, druge ljudi, pri drugem primeru, pa je človek odpiran s strani že odprtega odpiralca. Odpirati v tem primeru pomeni izzvati avtentičnost. Glalgol odpirati se uporablja verjetno zato, ker avtentičnost zmeraj prinaša olajšanje, občutje svežine, novosti.
V Jungovi knjigi Človek in njegovi simboli je poglavje, ki se imenuje družbeni vidik sebstva. Sebstvo je v jungovski psihologiji znamenje celovitosti, izpolnjenosti osebe, središče človekove osebnosti, ki nosi v sebi vse človeku življenjsko pomembne podatke, vse, kar je vsebovano v sebstvu je velikega pomena za človeka – karkoli iz sebstva najde svojo pot do človeka, pusti na njem močan pečat. Sebstvo je izvor človekove avtentičnosti, edinstvenosti, pristnosti. Sebstvo je ključ do smisla človekovega življenja, je človekov »višji jaz«.
Naslov pogavja Družbeni vidiki sebstva se nanaša na dejstvo, da ima prisotnost sebstva učinek tudi na širšo družbo, ne le na posameznika. Sebstvo urejuje družbo na več načinov. Skupaj privede posameznike, ki imajo potencial, da skupaj ustvarjajo, se dopolnjujejo ter tako prispevajo k družbi. Sebstvo človeka»spelje na pravo pot« - nosi mu zamisli, želje, potrebe, težnje, za katere človek čuti, da jih mora nujno izpolniti. Vse, kar bi človeka oteževalo na tej poti, sebstvo odstranjuje. Sebstvo sili k središču, k najčistejšemu, očiščuje človekovo življenje ter njegovo osebnost prvin, ki kratko malo niso konstruktivne, ki človeka raztresejo in mu onemogočajo osredotočeno življenje. Sebstvo je zakon narave.
Odlomek govori o izkušnji indijanskega vrača, ki se je rešil notranje stiske tako, da je delil svoje videnje. Videnje je izraz sebstva, saj se izraža v simbolih, zaradi česar je neoporečno, nemanipulativno. Je izrazito intimno in osebno. Za vrača je bilo potrebno, da svoje videnje deli s svojim ljudstvom, da se je rešil strahu. Tako je tudi ljudstvo doživelo notranje očiščenje. Zgodba je prelep prikaz, kako deljenje osebnega, avtentičnega (prihajajočega iz naši zabesti in volji višjih nivojev naše osebe) prinese očiščenje nam in ostalim– iz družbe odstrani vsaj del motečih elementov – motečih za spokojnost in osrediščenost – ter jo tako dvigne. Moč avtentičnosti je neprecenljiva.
»Črni jelen, nedavno preminuli vrč Siouxov Ogalala, nam v avtobiografiji Črni jelen govori opisuje svoje doživetje, ko je pri devetih letih resno zbolel (padel je v nekašno komo) in imel veličastno videnje. Videl je štiri skupine čudovitih konj, ki prihajajo s štirih koncev sveta, potem pa je zagedal še šest starcev, duhovne prednike svojega plemena, »dedov celotnega sveta«, ki sledijo na oblaku. Dali so mu šest simbolov za zdravljenje njegovega ljudstva in mu predstavili nove načine zdravljenja. Ko mu je bilo šestnajst let, ga je vsakokrat, ko se je približevala nevihta, popadla strašna fobija. Slišal je »gromovnike«, ki mu kličejo, »naj pohiti«. To ga je spominjalo na gromovito topotanje bližajočiih se konjev, o katerih se mu je kot otroku sanjalo. Stari vrač mu je razložil, da ga je strah zato, ker je videnje obdržal zase. Svetoval mu je, naj ga razkrije svojemu plemenu. Črni jelen se je držal njegovega nasveta in videnje obredno uprizoril s svojim ljudstvom in pravimi konji. Uprizoritev ni prinesla boljšega počutja samo Črnemu jelenu, temveč še mnogim iz njegovega plemena; nekateri so bili celo ozdravljeni svojih bolezni. Črni jelen je zapisal: »Še konji so bili po plesu videti bolj zdravi in srečnejši.«
Napisala: Ana Drevenšek