Življenje obstaja brez argumenta, in resnica ne potrebuje dokaza - potrebuje le tvoje srce; ne argumenta, temveč tvojo ljubezen, tvoje zaupanje, tvojo pripravljenost sprejemati. Osho
Odlomek iz Jungove knjige La vie réligieuse et sychologie (Religiozno življenje in psihologija), ki govori o doživljanju rituala:
»Ničesar nam ni mogel razložiti. Vse, kar je lahko storil je bilo prepoznati nenavaden vtis, ki ga je ta [ritual] napravil nanj medtem, ko ga je izkušal, kot tudi to mistično čustvo, ki ga je navdajalo, bil pa je nezmožen povedati nam, zakaj je tako čutil. Šlo je izključno za čustva in pri tem nismo mogli storiti ničesar.«
»Nismo dovolj razviti, da bi razumeli resnico, nenavadno resnico rituala in dogme. Zato dogme ne bi smele biti nikoli podvržene intelektualni kritiki, ker je intelekt/razum nezadosten.«
Ritual vpliva na naše nezavedno, na nezavedni del naše psihe
Nezavedni del nas je vse, česar se v tem trenutku ne zavedamo (misli, želje, težnje, čustva, spomini...). Značilnost nezavednega je, da je živo. Obnaša se kot življenje samo, vedno je v gibanju, procesu, transformaciji, vedno se nekaj »dogaja«, nikoli ne miruje. Zato se nezavedno vedno odzove na kakršnekoli vsebine, ki mu jih ponudimo ali s katerimi pride v stik.
Zavestni del nas pa nima teh lastnosti življenja in živosti. Prej ima lastnosti puščav in izsušitve (še posebej ali pa specifično v našem času), če ga ne pojimo z nezavednim. Zavestni del zaradi preprek kot so frustracije, strahovi, dvomi, itd, pogosto lahko umre, v smislu, da zaustavi razvoj in omrtviči živost nezavednega vpliva nase. To storimo z ritualom.
Razvoj lahko stimuliramo z neprestanim sodelovanjem z nezavednim (draženjem nezavednega), s krepljenjem njegovega delovanja. Na tak način preslepimo zavestni del nas.
Razvoj je avtentičen, pristen, kar pomeni, da vzbuja živa občutja, ki povzročajo transformacijo in spremembo. Če ne občutimo, se ne razvijamo. Avtentičnost (živost) pa ni mogoča v zavestnem svetu, če je ta puščava, mrtvilo, izsušenost. Zato moramo zavestni del zaobiti, prelisičiti, vsaj dokler ne dozori in se očisti v tolikšni meri, da ne omejuje pristnosti in razvoja.
Paulo Coelho v svojem romanu Brida (ki govori o učeči se čarovnici) razlaga, da je ritual potreben, da se zbudijo v nas naše latentne, speče sposobnosti. Pri tem ni potrebno, da bi ritual razumeli, temveč le to, da ga ponavljamo.
OSHO v knjigi Being in love (Biti zaljubljen) o ritualu ljubljenja:
»Ljubita se na isti postelji, kjer se vsak dan sporekata. Pravzaprav je prepir uvod: metanje blazin, kričanje eden na drugega, in potem, ko sta utrujena, je potrebno nekaj pogajanja. Če si človek estetske občutljivosti, mora biti tvoja ljubezenska soba svet prostor, saj je v tej ljubezenski sobi rojeno življenje. Imeti bi morala cvetje, kadilo, dišave; vanjo bi moral vstopati z globokim spoštovanjem.
In ljubezen ne bi smela biti samo izbruh, ko samo pograbiš žensko. Ta pobeg ni ljubezen. Ljubezen bi morala imeti uvod z lepo glasbo, skupnega plesa, skupne meditacije. In ne bi smela biti stvar uma, da ves čas razmišljaš, kako bi jo pripravil do ljubljenja in potem šel spat. Morala bi biti globlja vključitev tvojega celega bitja, ne projicirana od uma, temveč spontano porajajoča se. Lepa glasba, dišava, plešeta z roko v roki, spet sta postala majhna otroka, ki se igrata s cvetjem. Če je spontano, se ljubljenje zgodi v tem svetem ozračju in bo drugačne narave.«
»Rituali in ostala čaščenja pomagajo očistiti um. Skozi rituale in ostala verska opazovanja, um, poln zlobnih misli, postane dober in vzoren. Ko je to doseženo, se ne ustavljaj; nadaljuj in preseži (transcendiraj) tudi to. Če se navežeš na dobro in vzorno, tudi to postane navada in posledičo vasana (škodljiv vzorec).« Amma
Napisala: Ana Drevenšek