Partnerski odnos je pereča tema, ki se dotakne vsakogar. Večinoma odpira nova in nova vprašanja, redko nudi zadovoljiv odgovor. Ponavadi je polna strasti, bolečine, zmedenosti, iskanja "tistega pravega/tiste prave". Zakaj nam partnerski odnos ne da miru? Zakaj smo tako lačni odgovorov na to temo?
Morda zato, ker ljubezen ni le občutek večne privlačnosti in strasti - zares nas poteši le brezpogojna ljubezen do vsega stvarstva, ljubezen kot odnos do sveta, življenja. Začne pa se z ljubeznijo do sebe.
Tantrično izročilo uči, da je odnos med moškim in žensko lako alkimijski odnos, v katerem se dogajajo osebne transformacije obeh partnerjev, ki ju vodijo k spoznavanju svoje duhovne narave, k samuresničenju in k razsvetljenju.
Partnerski odnos namreč s svojo ljubeznijo partnerjema omogoča, da se sprejmeta takšna kot sta ter častita sama sebe kot božanski bitji. To spremembo v videnju sebe jima omogoča brezpogojna ljubezen in sprejemanje partnerja. Partnerski odnos je zato lahko duhovna pot le, kadar je v njem prisotno spoštovanje, sprejemanje in čaščenje drug drugega.
Partnerski odnos je duhovna pot tudi zato, ker sta partnerja drug drugemu ogledalo - drug drugemu odsevata notranje dogajanje drugega ter škodljive vzorce, v katere se je morda ened od njiju ujel. Resnica o lastni ujetosti v uničujoče vzorce iluzije je včasih pretežka, da bi si jo priznali in pred njo vztrajno bežimo, tako da jo kompenziramo s pretiranim trudom in dejavnostjo na drugih področjih. Če sami sebe lahko prevaramo, duhovno navdahnjenega partnerja, ki nas brezpogojno ljubi, ne moremo in osvobajanje od omejujočih vzorcev, čeravno naporno, je v partnerskem odnosu veliko hitrejše in učinkovitejše kot na samotni poti.
Zavedanje, da je partnerski odnos lahko duhovna praksa se v naših psihah in kolektivni zavesti šele ponovno prebuja in vse zakonitosti in duhovna načela partnerstva bomo morali šele spoznati. Kljub temu so nam na voljo prastara izročila, kot so daoizem in tantra, ki nam ponujata uvid v alkimijski potencial odnosa med moškim in žensko.
Herbert V. Guenther: The Way and the Apparent Eroticism of Tantrism iz knjige The Tantric View of Life (odlomek "Pot in eroticizem v Tantri" iz knjige Tantrični pogled na življenje):
Razsvetljenja ni moč doseči brez ženske
» (...) Prav tako je res, da [Tantra] v svoji hinduistični obliki združuje moč z užitkom, kar je v svojem bistvu hvaležnost (drugi osebi) in katere namen je voditi k estetskemu užitku ter je zato označena kot pozitivna, v nasprotju s krščanstvom, ki zagovarja nadvlado moškega, se odreka užitku in obsoja njegov izvor, žensko. Budistični tantrizem pa se v popolnosti znebi ideje moči, v kateri vidi ostanek subjektivistične filozofije ter gre celo onkraj golega užitka k veselju do življenja in razsvetljenju, ki ga ni moč doseči brez ženske.
"Kako se lahko v tem telesnem obstoju doseže razsvetljenje brez tvoje brezkončne ljubezni, o čudovito mlado dekle?"
Kaj je razsvetljenje?
Razsvetljenje je ime za spremembo perspektive in tantra je praktični način za doseganje te spremembe. To ne pomeni, da se s to spremembo lahko vidi nekaj, česar se prej ni moglo videti, temveč, da so stvari, in predvsem osebe, videne drugače. To jasno izrazi Padma dkar-po:
"V doseganju vizije sebe kot boga, jogi spozna, in ne napačno, kar je običajno pred njegovimi očmi; vseeno pa mentalno postane odločno ponosen na svojo božanskost. To se imenuje adhiuhanayoga. V tej besedi adhi pomeni "vzvišeni", hana pomeni "ureditev", "dosežek", "okrasitev", torej biti obdarovan z milostjo. "Vzvišeni dosežek" pomeni "vzvišeni občutek čaščenja" iz korenske besede "adhimufic"."
Izboljšanje samopodobe je predpogoj za doseganje razsvetljenja; partnerski odnos nam pri tem pomaga
Videti se kot boga pomeni biti zavesten svojega obstoja kot vrednega in dobrega; ne pomeni pa deificirati lastne napake, ki so produkt omejene in sebične vizije in so torej negativne in zle. Čustvena kvaliteta te percepcije vrednosti je "občutek čaščenja", kar ni protislovno navdušenju in ponosu; negativni par ponosa je aroganca in negativni par čaščenja je prezir in samo-poniževanje. Poskus videti sebe kot boga še ne pomeni biti razsvetljen, pomeni pa oslabiti negativno videnje sebe. Le z izboljšanjem vizije samega sebe lahko resnično obstajamo. Izkušnje resnično biti ne občutimo le kot blažene, temveč je to tudi izkušnja lastne identitete. V tem se človek najde kot on sam in ne več kot stvar, ki je iz sveta in od sveta.
Da bi se človek našel, potrebuje "drugega", ki ni le intelektualna abstrakcija, temveč del njega samega, ki ga človek potrebuje, da lahko postane cel.
Sahajayogini Cinta govori o stanju, ko je človek spontano on sam:
"Tukaj, v spontanosti, ki je ne-dualna in naravno pristna, se človekovo Bitje, da bi ga človek lahko razumel, manifestira v obliki moškega in ženske."
To konkretno osebo sam razumem kot vsakogar, ki vstopi v moje življenje-svet in ki ga sprejmem kot nekoga, ki sprejema mene. Ta kompleksna situacija interakcije med moškim in žensko se imenuje Karmamudra and Jiianamudra, prvi izraz se nanaša na "zunaj", drugi na "znotraj", vsak od njiju pa predstavlja srečanje, ki spremeni oba partnerja.«
Ana Drevenšek, Rdeči šotor