Simbol ženskosti je voda, moškosti ogenj. Kot opažamo, nas narava v zadnjem obdobju obilno zaliva z vodo, kot bi želela izprati iz nas okosteneli materializem. Voda je najmehkejši element, ki lahko pogasi vsak ogenj.
A do naravnega ravnovesja lahko pride le, ko sta v ravnovesju, ko se torej vode vrnejo v svoje naravne struge. Tudi ženskost se mora vrniti k svojim naravnim vlogam in dati možnost za ponovni razcvet moškosti.
Prebujena, zrela, ženska se mora danes zavedati dejstva, da je njena pomoč moškemu odločilnega pomena. Rekel bi celo, da so v tem težavnem položaju rešiteljice sveta pravženske, ki so v sebi ohranile ustrezno mero duhovne modrosti. One so tiste, ki lahko zagotovijo premik k duhovnemu prebujanju, zavedanju pomena rušenja egoizma in krepitve sočutja in ljubezni v nas.
Temeljna napaka človeštva, v Svetem pismu imenovana izvirni greh, je odklon od naravne spolnosti. Ta je od svetega dejanja združevanja telesa in duše degradirala k prizadevanju za telesne užitke in se spustila na raven živalske spolnosti. Človeška spolnost ima povsem drugačne cilje, med katerimi je, enako kot telesna, zastopana dušna komponenta, duhovna rast. Spolnost je stoodstotno sveta stvar, spolni odnos pa dejanje občudovanja, sodelovanja in skupne rasti. Polnovredna spolnost je pot do pridobitve izgubljene človeške veličine. Ženske imajo pri vračanju k spolnosti, v kateri je ljubezni vrnjeno izgubljeno mesto, odločilno vlogo. Čas je, da naposled spregledamo, da je običajen seks past, ki nas vleče v peklensko brezno.
Eno najpomembnejših področij, pri katerem moramo vsi skupaj zastaviti svoje napore, je vzgoja otrok. Takšna kot je, je porok za izkrivljene odnose in uničena življenja. Napačni vzori, nerazumevanje vzgojnih posebnosti in prevelika popustljivost so napake obeh staršev. Zrela starša vesta, da mora biti tudi ljubezen uravnotežena z modrostjo, sicer iz otroka lahko nastane človeški zmazek, sebičnež in dvoličnež, ki ni sposoben skrbeti niti zase, kaj šele za druge. Otrok nujno potrebuje meje, saj ravno omejitve zahtevajo od njega, da se napreza, prilagaja in uči. Omejitve dajo otroku možnost za njegov razvoj. Kaj bo otroku pomenila materinska ljubezen, če je bil zaradi nje oropan pomembnih priložnosti in preizkušenj in zato iz sebe ni uspel narediti ničesar?
Pot iz zablode je dolga in naporna. Nujno je odpiranje notranjemu svetu, spoznavanju psihe, razumevanju psihičnih mehanizmov ter obvladovanje čustev, občutkov in misli. Najpomembnejši napredek je treba narediti navznoter; sam po sebi se bo izrazil navzven in se izkazal v večji humanosti družbe. Nobena zunanja revolucija ne prinese sadov, če ni posledica predhodne notranje rasti.
S poženščenim moškim in žensko-možačo nam ne bo dano ustvariti srečnejše družbe, pa naj gospodarstveniki in politiki počno, kar hočejo. S tem vprašanjem se bo, hočeš nočeš, treba soočiti. Zdaj smo v času velikih sprememb, ki so v znamenju vzpostavljanja zrušene harmonije.
Moški in ženske prihodnosti bodo dozorevali vzporedno in v spoštovanju spodbujali drug drugega. V boju za prevlado med spoloma smo poraženi vsi. Prikrajšani smo za zdravo celovitost – lahko bi jo imenovali svetost – ki se izraža, kadar sta moškost in ženskost združeni v življenju posameznika.
Zoran Železnikar