Pravzaparav smo ves čas v samozdravljenju, saj so naše utelesitve namenjene razreševanju karmičnih zapletov iz preteklosti, skozi ta proces pa spoznavamo skrivnosti Stvarstva in smo vedno bližje Absolutnemu.
V življenju pridemo do obdobja, ki je posebej ranljivo, saj smo izpostavljeni posebej boleči lekciji, ki nas zahteva v celoti in je zato tudi precej naporna. To so lekcije, ki se dotikajo naših najglobljih globin in naše ranljivosti. V teh trenutki je izpostavljeno naše najmehkejše bistvo.
Obstaja več znakov, po katerih lahko prepoznamo obdobje samozdravljenja:
- močna potreba po samoti, po pogovorih s samo seboj, po raziskovanju svojih občutij in iskanju razlag, zakaj čutimo to, kar čutimo in od kod ti občutki izvirajo
- močna potreba po duhovni literaturi, predvsem po duhovnem znanju – kar srkamo kakršnekoli informacije o duhovnosti, duhovni dimenziji življenja, duhovnih fenomenih itd. Vendar tega znanja ne uporabljamo v praksi, za tak čas je značilno, da akumuliramo informacije.
- močna potreba po pogovorih in druženju z osebami, za katere čutimo, da so nam "sorodne", "sestrske". Močna potreba po deljenju svojih občutkov, postavljanje mej med zasebnostjo in deljenjem z drugimi je v tem obdobju nejasno; dobesedno se izlivamo
- izogibanje praktičnem udejstvovanju v svetu; držimo se bolj zase, smo pasivne in predvsem sprejemamo informacije, vtise, dogodke; nimamo želje po ustvarjanju, delovanju
- smo izredno čustveno občutljive, ranljive, močno tudi čutimo in doživljamo čustva drugih, pogosto se nam drugi smilijo in imamo željo, da bi jim pomagale iz njihove stiske, s čimer se izraža naša lastna želja po spremembi na bolje
- občutljivost telesa – telo se s svojimi reakcijami burno odziva na nihanja čustev ter nihanja zadovoljstva in nezadovoljstva
- perfekcionizem in močna samokritika; do sebe smo nepopustljive
Vsi ti znaki ne pomenijo, da smo šibke ali da karkoli počnemo narobe. V tem času moramo biti do sebe zelo prizanesljive in nežne. Smo namreč v svojem ranljivem obdobju. Smo ranljive. Neka rana iz preteklosti je odprta in krvavi, zato je normalno, da smo krhke, čustvene, občutljive in pasivne. Do svoje rane moramo biti spoštljive, saj nosi velike nauke in
ključ do našega razcveta v tem življenju.
Naša družba pričakuje od nas neprestano energetičnost, povzdignjenega duha, aktivnost, angažiranost, tekmovalnost . . . Ta močan pritisk od zunaj nam onemogoča, da bi se posvečale svoji rani pravilno. Zaradi pritiska zunanjosti imamo slabo vest, če si želimo odmika, poglabljanje v temeljna bivanjska vprašanja in doživetja odrešitve.
Zaradi tega pritiska večina žensk (in moških) potlači svojo rano ali pa se ji ne posveča pravilno, kar pomeni, da se ne zaveda, da leži pod vsemi temi znaki, pod tem vedenjem, občutji, neka rana, ki je vzrok vsega tega, ki ta kaos poraja in ki tudi nosi odgovor sama nase.
Pozorno se preučite in ugotovite, ali ste morda trenutno ali pa ste bile v kakšnem preteklem času v svojem življenju v obdobju samozdravljenja. Če je obdobje že minilo, se vprašajte, česa ste se zdravile, ali ste našle odgovor na svojo rano in ali ste našle pravo pot svoje odrešitve in razcveta ali pa ste samo potlačile bolečino in se sprejele z vsakdanom.
Če po znakih sodeč ugotavljaš, da si trenutno v obdobju samozdravljenja, bodi še posebej nežna s seboj. Sprejmi svojo občutljivost, razdražljivost, nežnost, svoje močne potrebe in jih upoštevaj, uresničuj jih in jih potešuj. Tako kot dojenčka nikoli ne bomo pustili jokati, ampak ga bomo vedno vzeli v roke, ga ljubeče objeli, ga oblili z ljubeznijo, nežnostjo, toplino in blagoslovi, ne da bi pomišljali, ali je to, kar počnemo, resnično upravičeno ali ne, tako tudi s seboj nežno ravnajmo in si nikar same sebi ne prizadevajmo bolečine.
Izvora rane morda ne bomo tako zlahka našle in velika verjetnost obstaja, da bomo njene dimenzije in vplive odkrivale celo življenje (kar nam bo tudi prineslo življenje polno učenja in odkrivanja lastne moči), zato se ne trudimo preveč identificirati vzroka. Tudi če nam ga pove nekdo drug ali se na nek umeten način dokopljemo do njega (na primer s preučevanjem astrološke karte itd), bo to naše vedenje le intelektualno, ne bomo pa ga izkusile. Spoznanje, ki odrešuje, vedno vznikne globoko v notranjosti in se manifestira v simbolični realnosti, ne v dejanski, materialni realnosti intelekta.
Zato se ne naprezajmo in dovolimo skrivnostnosti življenja, da našo bolečino povzdigne na oltar skrivnosti in nam odpre vrata mistike. Naša rana je naš ključ, naša vstopnica v svet onkraj omejene realnosti manifestnega sveta.
Zato bodimo zanjo hvaležne ter si dajmo čas. Vse se zgodi ob pravem času! Če si želimo spoznati, bo spoznanje vedno prišlo do nas. Ni nam potrebno skrbeti, da bi ostale v nevednosti, če le gojimo iskreno željo po spoznanju, smo pripravljene odpuščati in se odpreti ljubezni.
Uživaj v procesu in še zadnji nasvet za na pot:
Popadka ne dojemaj kot bolečino. Raje ga dojemaj kot zanimiv občutek, ki zahteva vso tvojo pozornost. Ina May Gaskin
In ne velja samo za popadke! Vsako rano v življenju lahko dojamemo kot zanimivo občutje, ki zahteva vso našo pozornost, vso našo ljubezen, vso našo predanost, kot prizadet ljubimec . . .
Tako bo naše popotovanje po skrivnostnem svetu ran globlje, bolj izpolnjujoče in noseče obljubo odrešenja v spoznanju.
Ana Drevenšek