Rojstvo in umiranje sta prehoda med duhovnim in fizičnim svetom na Zemlji, s katerima se obeleži začetek in konec določene utelesitve. Oba procesa imata izjemen vpliv na človekovo karmo - rojstvo določa okoliščine življenja, smrt pa okoliščine ponovne utelesitve. Tema prehodoma moramo v naši družbi posvetiti več pozornosti.
Smrt je takšna kot rojstvo in potrebe umirajočega in rojevajočega se (ter njegove matere) so zelo podobne.
V obeh primerih je potrebno intimno, varno, domače, ljubeče okolje, ki zagotavlja umirajočemu/porojevajoči ženski in otroku, da se sprosti, počuti varno, preskrbljeno, ljubljeno, spoštovano. Oseba mora čutiti, da so njene potrebe in želje uslišane in upoštevane. Osebe, ki spremljajo pomemben življenjski trenutek morajo biti spoštljive in nevsiljive. Vedno preverjajoč, kaj si mati/umirajoči želi, potrebuje. V porodni sobi ali sobi umirajočega mora vladati spokoj, navdihnjenost, pozitivna naravnanost in spoštovanje. Okolje mora biti domače, intimno, takšno, kakršnega si človek ustvari v najbolj intimnih trenutkih svojega življenja– ob ljubljenju. Svetloba je rahlo pridušena, gorijo svečke, v zraku je dišava ali kadilo, sliši se tiha meditacijska glasba, v zraku je čutiti spokojno vzhičenost nad veličino dogodka, ki se dogaja.
Zakaj je potrebno, da je okolje, v katerem se dogaja rojstvo ali umiranje, takšno?
V obeh primerih se izvršuje trenutek v človekovem bivanju, ki ima najmočnejši in najtrajnejši učinek na njegovo nadaljne bivanje.
V primeru rojstva lahko negativno okolje, v katerem se mati ne počuti varno in spoštovano, povzroči, da se porod zaustavi in pojavijo se zapleti, blažji ali pa hujši. Vse to le zato, ker se mati ne počuti varno. Hormoni strahu, adrenalin in kortizol se sproščajo v materinem telesu in preplavljajo otroka v maternici, navdajajo ga z negativnimi občutki. Hormoni stresa v materi in otroku prekinejo proizvodnjo in pretakanje hormona ljubezni, oksitocina in naravnih opiatov, ki blažijo porodne bolečine in navdajajo mati in otroka z ekstazo. Mati poroda ne more doživljati globoko in v njej se prekine tok ljubezni. Hormoni oksitocin in opiati, ki se sproščajo tudi med spolnimi odnosi, povzročijo, da se mati in otrok ob rojstvu "zaljubita" eden v drugega, med njima se stke globoka vez, ki zagotavlja močno ljubezen, optimalno fizično skrb za otroka in optimalen duševni in duhovni razvoj otroka. Če je mati med porodom prestrašena, se hormoni, ki vodijo porod, prenehajo pretakati po njenem telesu in porod se zaustavi ali celo zaplete. Takrat vstopi sodobna medicina, ki stvari le poslabša s preveč medikaliziranimi intervencijami, da bi "rešili" porod, v resnici pa povzročijo le še večji stres in še hujše zaplete takrat, ko bi blagodejno vplival preprost pogovor, izkazovanje podpore in ljubezni, opogumljanje.
Smrt je takšna kot rojstvo in potrebe umirajočega in rojevajočega se (ter njegove porojevajoče matere) so zelo podobne.
Mati in otrok, ki sta doživela travmatičen porod, se težje povežeta, zaljubita in zato je ogrožena tudi njuna medsebojna ljubezen, kar pomeni, da je ogroženo otrokovo fizično in duševno zdravje in blagostanje. Prav tako je v takšnih primerih več hladnosti s strani matere, več zlorab otrok itd. Le zato, ker je bila mati odvzeta globoka izkušnja poroda, spoznavanja in povezovanja s svojim otrokom.
Kako je narava poroda povezana s smrtjo?
Med umiranjem in smrtjo se v človekovem telesu, umu in duši dogajajo intenzivne fiziološke, duševne in duhovne spremembe in izkušnje, ki so po intenzivnosti, naravi in učinku podobne spremembam, ki jih doživljata mati in predvsem otrok med porodom. Če so človekove potrebe, želje in stanja upoštevane, bo izkušnja smrti izpolnjujoča in blagodejna. V nasprotnem primeru je smrt lahko izvor pogubnih občutkov žalosti, obupa, izgube, nemoči, izginjanja, ki so z vidika tibetanskega budizma popolnoma iluzorni. Tibetanski budizem namreč uči, da po smrti ne izginemo – naše duhovno bitje, naša duša, naša zavest, se loči od telesa in preide v vmesno stanje bivanja, ki se imenuje bardo. To stanje je nekakšna revizija življenja in pokazatelj, v kolikšni meri je človek usvojil določene lekcije. Po vmesnem stanju se človek zopet spusti v novo inkarnacijo – v noseče telo bodoče matere in krog se znova začne. Vmesno stanje je podobno nekakšnim sanjam – polno je prikazni, občutkov, čustev, dogodkov, zelo intenzivna izkušnja – še toliko bolj, ker je človek prost od svojega telesa, ki ga ne omejuje več in njegov um lahko dojema devetkrat globlje kot um utelešenega človeka. Vsa ta sanjska izkušnja, ki sledi po smrti je odraz človekovega uma – odraz njegovega zavedanja. Nič od teh prikazni ni objektivno resnično, nakazuje le, koliko se človek zaveda. Manj kot je človek zaveden – bolj kot se navezuje na materialno, bolj kot je vpleten v odvisništvo, navezovanje, ego, prepričanje da ima vedno prav, da obstaja prav in narobe, da obstaja morala, bolj bo prehodno stanje travmatsko in bolj ga bo zmedlo.
Več o povezavi med naravo uma in smrtjo lahko preberete v prejšnjem članku - Tibetanska smrt.
Bolj pa, ko se človek zaveda, da je sam ustvarjalec svojih izkušenj in občutkov, manj se ga bo to sanjsko stanje dotaknilo in bolj bo osredotočen na to, kar ga čaka po njem. Po vmesnem stanju ga čaka novo utelešenje in bolj kot je človek zaveden, več vpliva ima na to, kakšna bo njegova prihodnja utelesitev. Več izbire ima pri tem, kakšnih lekcij se želi naučiti v prihodnjem življenju, kakšne naj bodo okoliščine njegovega življenja. Izredno nezavedni človek pa bo kar samodejno potegnjen v vnovično rojstvo, z malo možnosti izbire, saj je njegova vera v navidezno dvojnost sveta tako močna, da mu odvzema svobodo.
Kakšno bo vmesno stanje po smrti in kako ga bo človek doživljal je odvisno od tega, kako je človek živel, kakšne misli, občutke in dejanja je gojil. Izredno močan vpliv na njegovo doživljanje barda pa ima tudi njegovo stanje zavesti med umiranjem in tik pred smrtjo. Če človek umira žalosten, obupan, zapuščen, nerazumljen, neupoštevan, bo njegov um tako nemiren, da mu bo odvzeto zavedanje in svoboda, ki jo le-to omogoča. Zato je izrednega pomena, da tudi umirajočega spremljajo ljudje, ki so zavestni, ljubeči, spoštljivi, notranje močni in pozitivno usmerjeni. Pomembno je, da se ohranja dostojanstvo umirajočega kot učečega se človeka – da se mu ne odvzema pravice do občutenja, refleksije, odločanja in interpretacije vsega, kar se mu dogaja. Vse, kar čuti, mora biti upoštevano. Prav tako je pomembno, da je okolje vzpodbudno in vzdušje duhovno navdihnjeno – da umirajočega opozarjamo na resnično naravo smrti in na naloge, ki ga čakajo po njej. Bolj kot je človek seznanjen z naravo posmrtnega stanja in njegovimi lastnostmi, več ima možnosti, da jih bo prepoznal in sam vplival na razplet.
Ana Drevenšek, za pogreb-ni-tabu.si