Cvetovi so bili znotraj velikih ezoteričnih učenj izbrani za simbole zaradi več razlogov: zaradi mitov, s katerimi so povezani (zgodba o Dafne in Narcisu), zaradi nenavadnih okoliščin, v katerih uspevajo (orhideja), nenavadnih oblik (dolgocvetna lilija), zaradi vonja (sivka) ali posebnih značilnosti, kot jo imata sončnica in heliotropa, ki sta od nekdaj veljali za sveti zaradi svoje afinitete do sonca.
V starodavnih Misterijh so cvet kot reprodukcijski sistem rastline povezovali s simbolom seksualne čistosti, ki je pomenil ideal lepote in regeneracije, ki mora na koncu zamenjati poželenje in degeneracijo.
Od vseh simbolov cvetja v skrivnih učenjih sta najpomembnejša indijski in egiptovski lotosov cvet in rozenkrojcerska vrtnica. V simboliki sta ta dva cvetova identična.
Vrtnica in lotos sta jonična (ženska) simbola in v prvi vrsti predstavljata materinsko ustvarjalno energijo, medtem ko je na primer dolgocvetna lilija falični (moški) simbol.
Za Vzhodnjake je lotos tudi simbol človeške rasti skozi tri faze zavesti – neznanje, napor in razumevanje. Tako kot lotos živi v treh elementih (zemlji, vodi in zraku), tako tudi človek živi v treh svetovih (materialnem, intelektualnem in duhovnem). Tako kot rastlina s koreninami v blatu in mulju raste navzgor skozi vodo in končno zacveti v svetlobi in na zraku, tako je tudi človeški duhovni razvoj usmerjen navzgor, iz teme nevrednega delovanja in želja v svetlobo resnice in razumevanja.
Vrtnica in njen vzhodnjaški ekvivalent lotos kot tudi vsi čudoviti cvetovi predstavljajo človekov duhovni razvoj in duhovne dosežke.
Sončnica - simbol naprednih duš
Ker človek težko gleda v obraz Sonca, ne da bi ga svetloba zaslepila, so bile rože, ki se namerno obračajo in se soočajo s sončno sfero, še posebej svete, veljale so za simbole zelo naprednih duš. Sončnica je zaradi svoje očitne težnje do Sonca dobila visok položaj med svetimi rožami.