Kot človeštvo smo pozabili veliko aspektov spočetja. Spočetje ni le združitev semenčeca in jajčeca. Spočetje je veliko bolj usodni dogodek, česar se veliko nas prepozno zave. Okoliščine, ki obkrožajo spočetje, močno vplivajo na raven razvijanja potencialov bodočega človeka, na njegov bodoči značaj in njegovo bodoče življenje.
Spočeti otroka pomeni ustvariti telo za duha, ki bo to telo oživljal, mu dajal smisel in ga vodil po dogodivščinah življenja. Ko ustvarimo telo, naše psihološke, duhovne in materialne okoliščine določajo, ali bo bodoči človek Živel ali pa bo življenje le preživljal. Naše psihološke, duhovne in materialne okoliščine določajo, v kolikšni meri bo lahko bodoči človek razvil svoje potenciale, v kolikšni meri se bo lahko skozenj razvijala Zavest, v kolikšni meri bo lahko svoboden od navideznih omejitev prostora in časa.
Ko ustvarjamo človeka, ustvarjamo precej širši fenomen kot le fizično telo z značajem. Ustvarjamo kozmični fenomen. Vsak človek, ki se rodi, je nov, unikaten, neponovljiv obraz univerzalne zavesti. Vsak človek, ki se rodi, na svoj način vpliva na vsa živa bitja, na ves svet. In kakšen bo ta vpliv – odrešujoč in sočuten, ali pa krut in uničujoč, ali pa nepomemben, tak ki le nadaljuje z iluzijo in napačnimi vzorci – je v veliki meri odvisno od trenutka spočetja in od namenov, misli in zavesti njegovih staršev.
V sodobnem svetu, ki je na tanki črti popolnega uničenja ali pa odrešujočega prerojenja, je zavestno spočetje še toliko bolj pomembno. Dandanes bi lahko rekli, da je zavestno spočetje del ekološke odgovornosti in stopnje razvitosti zavesti.
Naravna ljudstva in stare tradicije so poznale pomen zavestnega spočetja in ljudje so se "razmnoževali" zavestno in z ljubeznijo. Zakaj smo na veščine in modrosti zavestnega spočetja pozabili? Kateri trenutki v zgodovini so pripeljali do te pozabe temeljne človeške modrosti? Kakšen vpliv ima na svet odsotnost zavestnega spočetja? V razloge, zakaj zavedanja o zavestnem spočetju ni več, se na tem mestu ne bom poglobila, več o zgodovinskem ozadju tega fenomena pa lahko preberete v teh prispevkih: Zatrta svetost spolnosti – zatrta ženska duhovnost in Čaščenje plodnosti - izvor potrošniške obsesije z "več".
Kakšen je proces zavestnega spočetja? Pojdimo korak za korakom.
Smrtnost telesa
Ko ustvarjamo novo telo, ustvarjamo telo, ki bo umrlo. Ustvarjamo umrljiv oklep, obleko, ogrinjalo duše, ki ga bo uporabljala. Zavedati bi se morali, da ustvarjanje telesa ni najpomembnejši aspekt spočetja in starševstva. Ustvarjamo le orodje duše, ki ji bo služilo pri uresničevanju njenega poslanstva.
Ali smo se sposobni nenavezati se na telo? Ali smo sposobni telo videti kot to, kar je? Ne glede na to, ali verjamemo, da je psiha in tisti duh, ki giblje in vodi telo, le biološki fenomen možganskih sinaps in receptorjev, ali pa verjamemo, da telo oživlja nekaj višjega, v obeh primerih se moramo zavedati, da je telo le nekakšna lutka, ki ga bo vodila volja– volja, ki bo morebiti drugačna od naše, ki bo imela drugačne vrednote in odnos do življenja, ki bo sprejemala odločitve, ki nas bodo presenečale ali celo šokirale. Volja, ki si bo želela poleg ljubezni in topline tudi svobodo, samoto in prostor za izražanje sebe.
Ko ustvarjamo telo, se moramo zavedati, da dajemo telo novi volji. Ne moremo dopustiti, da bi do novoustvarjenega telesa razvili občutke posedovanja ali pa da bi čutili, da imamo do novonastalega telesa kakršnokoli pravico. Ko ustvarimo novo telo, v resnici sami zase ustvarimo okoliščine, ko bomo primorani razviti najvišjo obliko nesebičnosti, neposedovanja in nenavezanosti. Ali smo pripravljeni naučiti se to lekcijo?
Seveda je izrednega pomena, da ustvarimo zdravo, močno telo, ki bo duši služilo in ji pri njenem poslanstvu pomagalo, ne pa je oviralo. Zato je kljub zavedanju o smrtnosti in minljivosti telesa, ki je le privid, prav tako pomembno, da poskrbimo, da bo telo, ki ga ustvarjamo zdravo, čilo in močno. Zato je zelo pomemben aspekt zavestnega spočetja zdrav način življenja– zdrava prehrana, zdrave okoliščine, zdravi odnosi, urejene razmere.
Namen, zavest, misli in čustva – njihov vpliv na spočetega otroka
Predvsem se moramo zavedati, v kolikšni meri in na kakšen način stanje našega telesa in stanje našega duha vpliva na potek razvoja novega telesa.
Otrok je spočet v spolnem odnosu. Kakšen je ta spolni odnos? Spolni odnos, v katerem je bil otrok spočet, močno vpliva na njegov razvoj.
Kako partnerja doživljata spolnost? Kateri aspekt spolnost jima je najbolj pomemben? Ali ima kateri od partnerjev spolne travme? Ali kateri od partnerjev ne more izraziti svojega spolnega značaja in potreb? V kolikšni meri je spolnost zavestna? Ali je spolnost le telesna funkcija, katere osrednji cilj in namen je sprostitev in užitek skozi orgazem ali pa je spolnost razumljena kot čustven, telesni in duhoven proces, med katerim partnerja raziskujeta svoje globine, svojo medsebojno vez in energijske procese v telesu?
Tibetanski budisti učijo, da več kot je med spolnim odnosom prisotnega poželenja, bolj kot je vodilo za spolnost zgolj telesna želja in "pohotnost", nižje razvita duša se bo utelesila v telo, spočeto v takšnem spolnem odnosu. Višje razvita, bolj duhovna duša se ne more utelesiti v telo, spočeto v poželenju, učijo Tibetanci. Tibetanci prav tako pravijo, da se vsakič, ko se na svetu ljubi par, nad njima zberejo bardična bitja (bitja, ki so v vmesnem stanju med smrtjo in ponovnim rojstvom), ki hlepijo po novem telesu, saj so tako navezana na telesno bivanje.
Bolj kot je spolnost zavestna, manj energij poželenja vsebuje in več zavesti in holističnega povezovanja, bolj razvita duša se lahko utelesi v telo, spočeto v takšnem odnosu. Pri tem so nam v pomoč tantrični nauki, ki učijo o pomenu procesa, o pomenu subtilnih nians spolnega odnosa in o pomenu duhovnega in energetskega povezovanja partnerjev ter o popolni irelevantnosti orgazma. Orgazem je v luči tantričnih naukov izguba energije, potopitev v nezavedno in izgubljena priložnost skozi spolne energije doseči razširjeno zavest in stik z globljo modrostjo.
Na lastnosti in sposobnosti novonastajajočega telesa vpliva v veliki meri tudi prehrana, ki jo uživata oba partnerja, med nosečnostjo pa seveda v največji meri prehrana, ki jo uživa mati. Ali se prehranjujemo z zavestjo? Hrana ni le fizični obed, ki nahrani naše telo. Hrana nosi v sebi tudi proces svojega nastanka in vrednote, ki so botrovale njenemu nastanku. Ali je bila hrana proizvedena zavestno, z ljubeznijo in z uvidevnostjo in spoštovanjem do Narave? Ali pa je bila hrana proizvedena z motivi pohlepa, ravnodušnosti in neuvidevnosti do Narave in soljudi, z izkoriščanjem Narave in soljudi?
Hrana, ki je bila proizvedena s krutostjo, ravnodušnostjo in pohlepom, vnaša vse te energije v telo nastajajočega otroka. Potenciali za prav ta čustva postanejo v novem telesu močneje izraženi. Če pa je po drugi strani hrana proizvedena v sočutju, zavestno in uvidevno, se prav te energije bolj izrazijo tudi v novonastajajočem telesu.
Na telo seveda vplivajo tudi hranilne lastnosti hrane. Polnovredna, raznolika hrana daje telesu ves "gradbeni material", ki ga potrebuje za stvaritev mogočnega, zdravega, odpornega telesa, ki pa bo po drugi strani dovolj sprejemljivo, subtilno in rahločutno, da bo lahko kanaliziralo visoke duhovne vrednote, izražalo visoko razvito kreativnost in preneslo moč ustvarjanja novih paradigem.
"Vsa hrana ima vibracijo in vibrirati si želimo na čim višji in čimbolj prefinjeni ravni. Tvoja prehrana naj bo sestavljena iz svežega sadja in zelenjave, oreščkov in polnovrednih žitaric, ki imajo visoke vibracijske lastnosti. Izogibaj se mesu, mlečnim izdelkom, alkoholu, sladkorju, čokoladi in kafeinu, ki imajo najnižje vibracije. In zapomni si, da esenca hrane, ki jo uživaš, vpliva nate dolgoročno." Doreen Virtue
Kakšno vibracijo bomo podarili novemu človeku?
"Kdor se obotavlja, je včasih rešen."
Izjava ameriškega risarja, pisatelja in novinarja je zelo povezana z zavestnim spočetjem. Nanaša se na našo izpolnjenost.
Ali smo kot osebe izpolnjeni? Ali smo dosegli svoje sanje? Ali uresničujemo naše vizije? Ali smo zadovoljni s svojim življenjem? Ali sprejemamo odgovornost za svoje življenje? Ali smo dosegli stanje zaupanja vase, da se lahko soočimo z vsakršno situacijo v življenju in da lahko uresničimo vse svoje želje in potrebe?
Če katere od teh stvari ali pa večine od teh stvari nismo dosegli, velja za nas Thurberjev rek. Potem je bolje, da se obotavljamo s spočetjem. Kajti največje darilo, ki ga lahko damo otroku, ki ga bomo gostili je naša lastna samouresničenost, izpolnjenost. Seveda to ne pomeni, da je naše življenje brez težav, da smo "popolni". Pomeni, da smo razvili lastnosti za spopadanje z izzivi, da smo izoblikovali pozitivno samopodobo, da svoje želje in potrebe resno jemljemo in da jih uresničujemo. Pomeni, da smo iznajdljivi, da zaupamo vase in v življenje in da je naša najvišja vrednota tisto, kar je znotraj in ne tisto, kar je navzven.
Vse preveč otrok mora na svojih plečih nositi neuresničene želje svojih staršev, nerazrešene travme svojih staršev, nerazrešene destruktivne družinske vzorce svojih prednikov. Zakaj ne bi otrokom podarili svobode, da raziskujejo svojo dušo, svoje poslanstvo, svoje potenciale, svojo kreativnost? Zakaj ne bi svojim otrokom podarili možnosti, da so svobodni starega bremena, da svojih življenj ne preživljajo v reševanju težav drugih, temveč v kreativnem iskanju načinov izražanja svoje ustvarjalnosti in svoje Resnice, Ljubezni?
Podarimo novemu človeku čudovit, radosten prihod na svet
Kaj pomeni čudovit, radosten prihod na svet? Pomeni ljubeče, nežno, nemoteno, neprenagljeno, čaščeno rojstvo. Če se odličimo ustvariti novo telo in s tem povabiti v življenje dušo, moramo tudi razmisliti, kakšen prihod bo novemu človeku omogočil najlepši začetek življenja, ki bo v največjo podporo njegovemu vseživljenjskemu razvoju.
Ob tem se moramo vprašati? Kako poteka porod? Kakšne so idealne okoliščine poroda? Kakšno je idealno stanje duha matere med porodom? Katere korake moram narediti, da bo porod novemu človeku najprijaznejši? Česa se moram naučiti, kaj moram ozavestiti, kaj moram okrepiti, česa se moram znebiti?
Trenutek poroda ima neznanski vpliv na otroka. Vpliva na njegov psihološki, kot tudi fizični razvoj. Porodne travme lahko človeka uklenejo v svoj primež tako močno, da se z njimi spopada vse življenje, ne da bi vedel, od kod njegove tesnoba izhaja. Veliko psihologov in psihiatrov (Verny, Chamberlain) je začelo raziskovati vpliv porodne izkušnje na otroka in njihova odkritja so izjemna in zelo pomembna. Čas je, da njihova spoznanja začnemo upoštevati.
Porod je seveda le začetek. Po porodu sledi naše ključno obdobje starševanja. Otroci nas zares potrebujejo le v obdobju otroštva, dokler se ne osamosvojijo. Odnos, ki ga imamo z njimi kasneje, je le odraz naše uspešnosti v vzpostavljanju zdravega, sočutnega odnosa z njimi. Naše starševanje ne bi smelo biti obremenjeno z družbenimi normami in pritiski. Opirati se moramo na sodobna holistična spoznanja znanosti in dobrih praks, ki so nam več kot na voljo v različnih knjigah, tečajih, osebah, straneh. Starševati pomeni zavedati se, da je naše delo nesebičen dar, ki ne sme zahtevati ničesar v zameno. Da je starševanje proces stopnjujočega se (fizičnega) oddaljevanja otrok od nas, ki postajajo vse bolj samosvoja in samouresničena bitja. Da je starševanje darilo otrokom in lekcija nam in da, ko se konča, ostane od tega obdobja odnos (ali pomanjkanje odnosa), ki je odvisen od tega, kolikočloveškosti smo bili sposobni vliti vanj.
Zavestno spočetje v luči ženske duhovnosti
Zavestno spočetje ženski omogoča, da uresničuje svojo naravno šamansko plat. Šamanka je tista, ki je v stiku z drugimi svetovi, ki prenaša informacije med svetovi in skrbi za usklajenost različnih svetov. S tem, ko je ženski dovoljeno, da vzpostavi stik z zavestjo duše, ki se bo utelesila kot njen otrok, ima ženska v svoji plodnosti bolj participativno in predvsem bolj duhovno vlogo, kar ji je bilo s strani patriarhalne družbe odvzeto.
Če ženska v procesu spočetje deluje šamansko, dobi spočetje mnogo širše razsežnosti kot le naključno srečanje naključnega semenčeca in naključnega jajčeca. Spočetje postane dosti bolj svet, pomeljiv, kozmičen in usodni dogodek, ki ga ženska razume, spremlja ter se ga zaveda. Tako ženska ne le preprosto odstopi svoje telo procesu, temveč je lastnica svoje plodnosti, ki jo uresničuje na zavesten, duhoven način, z višjo odgovornostjo do sebe, svojega telesa, prihajajoče duše in sveta.
Ženska je v preteklosti vse prepogosto postala mati iz napačnih razlogov. Zaradi pritiska tradicije in družbenih norm, ki otroka v določenem življenjskem obdobju kar predpostavljajo in ga imajo za ključen element tega obdobja. Prihod novega življenja vsekakor ne more biti stvar tradicije ali navad starejših, starokopitnejših generacij. Ženske so postajale matere, ker se je verjelo, da je to edina sposobnost, ki jo imajo, ker se je verjelo, da je uslužna, mučeniška, deviška mati edina pozitivna plat ženske, ki se lahko sicer razvije v preveč samosvojo, kreativno in spolno zahtevno in samouresničeno bitje.
Takšno zaničevanje ali podcenjevanje ženske pa je pripeljalo tudi do slabe samopodobe žensk, ki ne verjamejo v svojo vrednost in svoje sposobnosti in postanejo matere, ker si želijo v svojem življenju prisotnosti vsaj enega bitja, ki jih bo spoštoval, oboževal in brezpogojno ljubil. O psiholoških učinkih take materinske paradigme na tem mestu ne bi govorila.
Čas je torej, da ženske svojo plodnost vzamemo v svoje roke in ji damo nov (star, a izgubljen) pomen. Plodnost ni le telesna funkcija, ki je uresničena skozi tradicionalne družbene vzorce, temveč kozmična sposobnost ustvariti mikrokozmos, podariti telo duši, ki ga bo uporabljala za uresničitev svojega poslanstva.
Ana Drevenšek